Ančnikovo g. backcountry

Zaradi obveznosti, takšnih in drugačnih, kot po navadi objavljam z velikim časovnim delayom. Temu botruje tudi enotedenski umik iz civilizacije. Po drugi strani pa, kdo sploh bere ta besedni »tornami«. Kao.

24.2. 2013, po treh letih je končno zapadlo dovolj snega za kratko backcountry turo z Ančnikovega gradišča  do Slovenske Bistrice. Nedelja, po dveh dneh sneženja bi naj bila edini dan, kdaj bi spust naj bil mogoč, v ponedeljek so že napovedovali precejšnje otoplitve.  Je pa kar priporočljivo, da je vsaj cca. pol metra snega. Če nočeš (pre)velikih risov po bordu. Saj je zadnji del ture(ice) pretežno po gozdu oz. še kar strmem predelu z veliko kamenja. Zaradi sobote, naslednji dan nisem začel, kot sem sprej načrtoval. Namesto ob 8.00 sem štartal ob 14.00 . Sicer je vreme ves dan bilo nekam bolj klavrno, samo sem vedel, če ne bom šel danes bom spet čakal vsaj še leto.Zato nisem niti dosti razmišljal o vremenu. Narobe. Po 5 minutah hoje je začelo deževati. Eno uro je teklo. Nekje na pol poti gazenja po snegu se ugotovil, da totalno nimam kondicije in točno tukaj sem zlomil pohodno palico. Ali pa naj bo kriva sobota. Ampak potem! 10 minut pod vrhom se je prikazalo sonce. Vsaj nekaj. V bistvu te to kar spravi v dobro voljo. Če že sneg ne bo pravi bo vsaj vreme na koncu. Narobe. Ko sem prišel na vrh sem zakakšnih 10 minut imel lep sončen razgled nad celotno dolino, v megli.

Sedel sem na bordu in odvil sendvič, na kar je rahlo zapihalo po hribu navzgor. Ni trajalo niti 20 sekund, da sem bil v popolnoma obkrožen z gosto meglo. Nekje na Pohorju v sivo/belem. Najhujše pa šele pride.. Ko sem pospravil stvari in pripel bord sem se končno podal. Ja… Zaradi dežja je sneg bil totalno razmočen. Niti vijugat ni šlo, ništa. Samo ravno malo levo, malo desno, sneg je preveč grabil za kaj drugega. Sicer pa, glede, da sem  uro in pol se plazil v hrib sem vseeno poskušal uživat, kar pa je bilo precej oteženo že samo od tega, da sem bil kot 674l vode. Rahel problem je tudi nastal, ko je bilo treba iti čez strmino v gozdu po ne-snegu. Skratka FUUN! Ne glede na to kak slabo je bilo, še slabše bi bilo, če ne bi šel.

Tukaj bom malo pametoval, kar znamo (slovenje)Bistrčani najboljše. Spust iz Ančnikovega je sestavljen iz treh delov. Prvi del sestavljajo štirje pašniki, kjer se nahaja največji fun (če je sneg pravi). Potem prideš do gozda. Kratko in strmo, strmo pobočje. Ob dnu te kasneje čaka okoli 10-15 minut hoje do zadnjega spusta, ki vodi skozi gozd, pretežno po ostrem pohorskem, recimo tonalitu.

Saj ne, da je to ne vem kak dosežek. Samo zima je še kar kul letni čas.

Pa še nekaj za Kopa. Statistični ali koptistični  podatki:

Čas “vzpona”: 1,5h

Dolžina poti: 3,2km

Čas spusta: 1h

Dolžina spusta : 2,1km

Višinska razlika: 476m

Porabljenih kalorij: ful.

http://www.ks-tinje.si/zanimivosti/tinjska_gradisca_arheoloska_dediscina_.kstinje/

P.S.: Zgledat bi moralo takoAnčnikovo 2010 (video by Rok F.)

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s